mitjamavsar

Samostojni webmastri dosegajo nižje cene kot spletne agencije, katere končni izdelek predstavlja sinergijo mnogih znanj. Kaj sploh sestavlja ceno optimalnega web projekta?

Nekateri izdelovalci strani so zadovoljni s 50 tisočaki na spletišče, medtem ko lahko agencije računajo do nekaj milijonov, cena kompleksnega sistema e-poslovanja pa se lahko vzpne celo na več deset milijonov toalarjev. In ob takšnem razponu je logično, da se mnogi sprašujejo: Kakšna je prava cena? Plačujem preveč ali premalo?

Odgovori niso enostavni. Cena je namreč odvisna od obsežnosti projekta ter od količine in raznovrstnosti znanj, ki so vključena v produkcijo.

Optimalen spletni projekt, ki se ga lotijo profesionalci, se začne pri strategiji.

Strokovnjak za spletno tržno komuniciranje skupaj z naročnikom razmisli o ciljih, ki jih ima lastnik strani in tudi o ciljih, ki jih imajo različne ciljne skupine obiskovalcev. Določiti je treba namene spletne strani in njen dolgoročni razvoj. Že na začetku je ključno, da naročnik razume, da je postavitev strani le začetek projekta, ki se ne bi smel nikoli končati. Na dolgi rok je treba določiti, kdo bo odgovoren za razvoj spletišča, ki mora biti nujno vključen v ostale razvojne in komunikacijske aktivnosti podjetja.

Po skrbnem pretehtanju vseh ciljev, želja in potreb se ustvari natančen dokument, ki določa pomembnost posameznih nalog, ki jih mora spletna stran opraviti, da zadovolji uporabnikove potrebe. Ko je informacijska arhitektura dorečena in zapisana v dokumentu, se določi funkcijske in vsebinske zahteve spletne strani: Katere vsebine bodo na strani in kaj je odveč, poleg tega pa se ugotovi katere tehnologije so primerne za doseganje posameznih vsebinskih ciljev.

Ko je vse to dorečeno, se spletni oblikovalec v sodelovanju s programerjem in oblikovalcem interakcij dogovori in sestavi strukturo, obliko in interaktivnost strani. Pripravijo grafično zasnovo, le-to razstavijo in pretvorijo v HTML jezik. Če je stran naprednejša in dinamična, programer ustvari ali uporabi različne spletne aplikacije ter jih poveže z bazo podatkov in po potrebi tudi z ostalimi morebitnimi računalniškimi programi v organizaciji (računovodstvo ipd.).

Ves čas produkcije je treba misliti na pestro množico bodočih obiskovalcev. Vsak od njih bo stran videl na svojem računalniku in je zato nujno, da se stran ustvari za različne spletne brskalnike, za različne sistemske in zaslonske konfiguracije. Pa ne le to! Mlajši obiskovalci razmišljajo in uporabljajo splet drugače kot starejši, ženske drugače od moških in Italijani morda drugače od britancev … Vse to je treba vzeti v zakup, upoštevati in pod budnim očesom strokovnjaka za spletno uporabnost vključiti v vsako stopnjo nastajanja projekta. Paziti je treba na homogenost in logičnost poimenovanj in naslovov posameznih delov strani, misliti na specifične značilnosti spletnega branja in več čas skrbeti za to, da obiskovalec vsak trenutek ve, kje se nahaja in kam lahko gre.

Če se spletnega dela lotimo temeljito, tudi rezultat ne izostane! Ob dobrem (finančnem) rezultatu se malokdo vpraša o ceni, saj gotovo drži, da je kakršenkoli spletni trošek upravičen le v primeru, da je spletišče narejena učinkovito in vsaj dolgoročno povrne in oplemeniti vložena sredstva!

Vse zgoraj napisani koraki nakazujejo, da je za dober spletni projekt en človek vsekakor premalo: Znanj s področij psihologije, komunikologije, ekonomije, programiranja, oblikovanja, interakcije, informacijske arhitekture, oblikovanja informacij, in spletne uporabnosti je enostavno preveč!

Mnogi se tega zavedajo, so dobri, seznanjeni in profesionalni, večina spletnih “mojstrov” pa se nauči kakega enostavnega programa za spletno produkcijo, pridobi naročnika in mu za nekajdnevno samostojno obrtniško delo računajo mastno agencijsko ceno. Za številnimi projekti stojijo posamezniki, ki se težavnosti učinkovitega spletnega komuniciranja niti ne zavedajo.

In posledice so pogubne:

• Spletišče je drago, pa vendar ne doseže ničesar ali pa naročniku celo škodi. Začetni stroški so relativno visoki, slaba stran pa povzroča nove.
• Spletišče ima slabo informacijsko arhitekturo: Nihče ne razmisli, kakšne cilje naj bi stran dosegala, zato le-teh seveda ne dosega, učinek strani pa je nemerljiv. Ker niti obiskovalci ne dosežejo ciljev, to posledično ne uspe niti lastniku strani.
• Spletišče je neuporabno: Obiskovalci ga ne znajo uporabljati, se v njem izgubljajo in ne najdejo informacij ali funkcionalnosti, ki so jih iskali. Ker so teksti slabo berljivi in neprilagojeni spletni rabi, informacij nihče ne prebere.
• Spletišče je oblikovno neustrezno: Namesto ugodja ob uporabi in gledanju se zbudi predvsem želja po odhodu s strani, kar seveda zmanjšuje vrednost blagovne znamke.
• Spletišče je slabo programirano: Aplikacije so uporabljene neustrezno in ne delujejo pravilno. Vzdrževanje takšnega spletnega mesta stane preveč, obiskovalec pa frustriran zaradi hroščev zapusti spletišče in se nikoli ne vrne.

Naročnik bi moral vedeti, da vsakdo, ki izdeluje spletne strani, še ne bo znal ustvariti spletnega uspeha. Nekdo je lahko izjemen oblikovalec, pa ne razmišlja marketinško. Lahko je odličen programer, pa ni oblikovalec … Nekateri sicer trdijo, da vedo vse, a so v tem primeru primerni kvečjemu za vodenje projektnega tima in ne za produkcijo vseh elementov. Prepričati se je treba, ali izdelovalec strani lahko ponudi vsa ta znanja, saj je to najboljša pot do spletnega mesta, ki ne bo še ena od mnogih neuporabnih in neobiskanih spletnih podrtij.