Digitalno pušča za seboj malo sledi. Originali bledijo in dobivajo nove pomene. Z najosnovnejšimi računalniškimi orodji imamo možnost izrezati delčke nekega zapisa zgodovine in jih zlepiti v našo novo zgodbo.

Zbriši in prilagodi. In ker se kot v Orwellovi klasiki 1984 v popolnoma digitaliziranem svetu zgodovina res lahko napiše vsak dan znova, je razumljivo, da nas elektronski mediji in virtualni prostor navdajajo s strahom in predstavljajo predmet moralne panike.

In medtem, ko vzgojitelji opozarjajo na pomanjkanje medijske izobrazbe med mladimi, tisoče mladih ustvarjalcev reže prepoznavne kulturne simbole, označevalce neke mode ali glasbe in jih plete v nove vsebine elektronskih medijev, od oglasov, filmov in spletnih strani. A na podoben način kot lahko z nekaj potezami v fotošopu izrežejo nostalgično podobo maršala Tita in jo prilepijo v oglas za pijačo, lahko z združevanjem logotipa popularne znamke športnih čevljev in žalostnih obrazov azijskih otrok opozorijo na kapitalistično izkoriščanje.

Ustvarjanje s prilagajanjem omogočajo nova tehnološka orodja od semplerjev v glasbi, fotošopa v oblikovanju in hiperteksta v pisanju na spletu, če se omejim le na nekatere. Če torej sprejmemo, da vsa produkcija v elektronskih medijih temelji na prilagajanju, lepljenju prej nepovezanih koščkov iz raznovrstnih medijev, stilov, časa in besedil, za določen namen ustvarjalca, postane prilagajanje ključnega pomena za ustvarjanje in razmišljanje o kulturi tudi v računalniških učilnicah.



Oblikovanje vsebin v elektronskih medijih in zlasti pisanje na spletu se tako zdi ključen del medijske izobrazbe in prava pot k medijskemu opismenjevanju mladih. Razumevanje procesa prilagajanja in osredotočenje na načine, kako so elektronska besedila sestavljena in za kakšen namen so bila prilagojena, je tako mogoče eden glavnih vidikov medijske vzgoje.

Profesor Jeff Rice iz državne univerze Wayne v Detroitu zato predlaga nov način medijskega opismenjevanja, ki upošteva kompleksnost ustvarjanja v digitalnem svetu. Njegova metoda spoznavanja razmerja med kulturo in tehnologijo temelji na principu spletne enciklopedije, kjer lahko vsak z dodajanjem vsebin pripomore h grajenju ogromne baze prepletenega znanja.

Naloga njegovih študentov je napolniti spletno stran www.everything2.com z različnimi interpretacijami kulturnih ikon in stilov potrošniške kulture ter jih soočiti med seboj s pomočjo hiperteksta. Ta spletni jezik omogoča kombiniranje besedil, multimedijskih dokumentov in spletnih povezav med dokumenti ter tako predstavlja vpogled v samo naravo pisanja na spletu.

Eden izmed primerov je tako lahko Elvis Presley in njegova podoba v kampanji za baterije Energizer na številčnici budilke ali embalaži za mikrofon ... Različno in spreminjajočo uporabo ikone Elvisa v medijih lahko s hipertekstom predstavimo naenkrat in na različne načine kot kritiko, potrošniško dobrino, dobrega pevca, simbol za rock'n'roll ... Podobno kot pri Elvisu bi lahko prilagajanje za različne namene ustvarjalca opazili tudi pri drugih popularnih ikonah, ki vstopajo v kulturno uporabo na različne načine.

S soočanjem nasprotujočih interpretacij kulturnih ikon, ki ga omogoča hipertekst, lahko opazimo, kako so besedila sestavljena za določen namen. Metoda omogoča nov pogled na razmerje med besedilom in podobo, ki se v elektronskih medijih, kot je tudi splet, nenehno spreminja. Uporaba določenih znakov je odvisna od konteksta in namena ustvarjalca.

Rice verjame, da je soočanje nasprotij nov način učenja pisanja hiperteksta na spletu, ki povečuje našo zmožnost razumevanja povezave med tehnologijo in kulturo. Preko soočanja razlik v pomenu kulturnih ikon lahko raziskujemo naš odnos do ustvarjanja v digitalni dobi. Z načinom predstavljanja in pisanja na spletu, ki ga spodbuja Rice, postanemo povezani z vsebino našega besedila. Tako nismo več omejeni le na preučevanje novih tehnoloških orodjih, ampak jih tudi aktivno uporabljamo. Postanemo ustvarjalci!

Njegov pristop do medijskega opismenjevanja ne pomeni le bolj odprtega pogleda na izzive, nevarnosti in drugačne načine izražanja v novih medijih, ampak navdaja tudi z idejo, da so elektronski mediji že del našega sveta, v katerega imamo možnost vnesti naše lastne kulturne vzorce, spremembe in strategije. Digitalni svet kot prostor, kamor imamo možnost vplesti tudi našo lastno kulturo.

Tekst: jakaa
Vizual: King
Prispevek objavljen v poletni številki revije 26!