Barbara Nemec o tem, kako so zasnovali akcijo Locomotiff in zanjo prejeli zlat modrc na magdaleni 05. Vabljeni k branju malce drugačne študije primera.

Čisto in povsem brez heca smo preteklo soboto pohajkovali po odru mariborske Magdalene in si med 600 in nekaj prijavljenimi deli iz približno 15 držav zapeli zlat modrc v kategoriji cross-media communications. Kar po domače pomeni, da smo s svojo akcijo Locomotiff težili na toliko različnih načinov, da bi nam zavidala tudi kakšna veliko bolj etablirana cehovska združba. Bomo pojasnili kaj in kako – pa tudi zakaj.

Tako je to bilo. Najprej smo se odločili narediti majice. Tisto – za kar vas večina ve, da počnemo. Mikice z zgodbo – za poznavalce in začetnike. Za nekoliko bolj blage ali nesramne po naravi. Tudi za tiste, ki imajo radi na sebi zadevo z idejo. No hvala bogu da ste še. In mi na to veliko damo. In smo naredili majice. In smo si izmislili majice. Pa spletko. Iz vsega kar je bilo pri roki izrezovali tisto, čemur ljubkovalno »fff« rečemo ter se v nadaljevanju spopadali s tem, koliko zanič spreja prenese posamezen karton.



Ni bila simpl stvar. Posebej, ker pravijo, da se tega ravno ne sme. No »fff« grafiti niso redka reč v Ljubljani in Mariboru. Če ste jih falili – glejte kje stopate. Sveže prepleskanih površni, spomenikov nacionalnega pomena ter objektov narodne in lokalne dediščine se nismo dotaknili. Potem smo se usedli na pivo in poglobljeno razmišljali naprej. Jebi ga – več bo treba. Mamo majice, mamo ubrisane zgodbe, mamo spletko ki šizi iz ene v drugo smer – nič od tega ni slabo. Ajmo mi zmislit, kako to povedat tudi tistim, ki tega še ne vejo. Okej, vsako majico je treba prej ali slej oprati. Odvisno od osebnih higienskih navad in potrebi. Ampak mi nočemo, da vas v kinu, avtobusu ali v lokalu otipavajo neznanci in pri tem uporabljajo n a j s l a b š i »pick up line« v zgodovini človeštva: »Imaš novo majico – kako mehka je«. In še bolj bi nam bilo težko pri srcu, če bi vas sostanovalci v dvigalu stolpnice ovohavali kar dvakrat dnevno. Zjutraj in zvečer. Zato smo se odločili, da predlagamo Običajni pralni prašek.



Običajni pralni prašek nima dodatkov kašmirja ali česarkoli, kar bi Locomotiff majico naredilo mehko, voljno, gladko ali bolj barvasto, kot je bila na začetku. Z uporabo običajnega pralnega praška bo katerakoli majica videti samo še enkrat več oprana. Zanimivo se nam je zdelo tudi, da se je običajni pralni prašek vedno pojavlja zgolj in samo v »ta drugem okencu« televizijskih oglasov. V trgovini ga ne moreš dobiti niti »proti plačilu« in dobili smo vtis, da si ga lastijo samo proizvajalci »posebnih pralnih praškov z dodatki kašmirja«. No, da skrajšamo zgodbo – naredili smo svojega. In ga poslali naokrog.

Nakar smo razmišljali še naprej. Jp, kar veliko smo razmišljali. »Kaj pa če bi mikice na štrik obesli?«. »Kakšen štrik?« »Ma un - za žehto?« Ofkors. Porabili smo dve dva črna spreja srednje do nekaj slabše kakovosti, vrv za perilo dolžine 20 m, 18 mikic (preštejte sami) in na mali terasi razobesili Frišno žehto.



Frišna žehta čaka na novo obravnavo in sušenje nad Ljubljanico – da tu in tam spomnimo, kje Locomotiff je. In da se pripravlja »frišna žehta«.

Da smo doma kjer smo doma smo povedali na različne načine. Da obstaja spletka in na njej obešalniki – tudi. Mah, hoteli pa smo tudi povedati, da smo si te majice izmislili za na cesto. Da jih želimo videti med in na ljudeh… in da se selijo iz spletne tudi v poulično, premikajočo se »bicikl-prodajalno«. In smo naokrog poslali »obešenjaško« sporočilo. Recimo temu sladko pismo slovesa – Dear John Letter.



Da si ne napenjate oči – gre sporočilo nekako tako:

Dear Spomenko,
I left… to HANG out on the streets for a while…

Love always,
Your LocoMotiff Tee


Tees of web T-store www.locomotiff.com now available on the streets also. Hanging out, hanging on and around… people. And in treveling street bicycle superstore.

Jp, tudi v angleščini. Zakaj – ker smo vmes še malo tuhtali in ugotavljali: ok, pločnike smo posprejali. Polepili plakate. Razobesili žehto. Naokrog poslali prašek IN obešenjaško medijsko sporočilo – denarja za veleplakate pa nimamo. In tako pridemo nazaj na Magdaleno – kaj pa Magdalena? Veliko ljudi, pozornih ljudi… idealen oglaševalski prostor. Da pa naša namera ne bi ostala prikrita in bi nam bila kdaj prav »po oglaševalsko« očitana, smo na ogled postavili še zadnji del sestavljanke z temeljitim pojasnilom:



In še pojasnilo: Vse kar počnemo je, da prodajamo majice. In oglasni prostor je veliiko predrag. Nismo prišli po nagrado.

In verjeli ali ne… res je bilo tako. Drži pa, da nam je bilo »toplo pri srcu« potem, ko smo se sprehodili po mariborskem odru. In popoldnevi, preživeti z olfa noži, cenenimi spreji, luknjači in vrvicami so se nekoliko bolj blagohotno zapisali v spomin. Da smo bili zares veseli, je videti na še zadnji fotki s kupčka – ki pa ilustrira tudi, da so mikice trpežne. Pravzaprav noro – tega nisem vedela niti jaz.



Prenesejo alkohol, švic (v večjih količinah), premetavanje, mečkanje, vlečenje in raztegovanje. Kdo bi si mislil. Skratka, Kiosk ima nove mikice in nov, nekoliko manj udoben kos perila. Za katerega se nam še posebej dobro zdi.

Spletno mesto Kiosk
Spletno mesto Loccomotiff